Pozabljiva hruška

Na svetu je dosti pozabljivih ljudi, ki pozabijo celo, kako jim je ime, kdo so, kje in kdaj so se rodili, bila pa je nekoč tudi pozabljiva hruška.

Prvo leto se hruška ni mogla spomniti, kakšno drevo je, in je obrodila jabolka.

Čeprav so bila jabolka kisla in krmežljava, se njen lastnik ni jezil. Ko je bil še majhen, se je tudi njemu dostikrat pripetilo, da je rekel, da je od njegovega doma do šole trideset kilogramov namesto trideset metrov.

"Bo že prišla k pameti,"je govoril njen lastnik. "Dovolj časa ima, saj je še dekletce. Ko sem bil jaz tako majhen, tudi nisem razlikoval hruške od jabolka."

Drugo leto se je hruška spet zmotila. Namesto hrušk je rodila slive. Lastnik se tudi sedaj ni jezil.

"Ničkolikokrat sem radovednežem, ki so hoteli vedeti, koliko sem star," je razmišljal lastnik, "odgovoril, da imam šest litrov in tri centimetre, namesto šest let in tri mesece. Z leti bo hruška že prišla k pameti, saj je še dekletce."

Tudi tretje leto se hruška ni mogla spomniti, da je hruška. Obrodila je gobe. Tudi zdaj ji je lastnik oprostil:

"Le kolikokrat sem se zmotil jaz in namesto v cerkev zavil v gostilno. In kolikokrat sem bratu namesto sladkorja nasul v čaj soli. Dovolj časa ima, saj je še dekletce."

Četrto leto pa je hruška več kot pretiravala. Obrodila ni nobenega sadu. Kot vi, kadar greste v trgovino in pozabite kupiti očetu vžigalice, ker ste spotoma gledali siamsko mačko. Kdo ve, morda se je hruška zagledala v zvezde ali se zamotila z vetrom, da je pozabila na svoje delo.

Tokrat se je lastnik na moč razjezil in je hruško ozmerjal. Čeprav se je tudi njemu zgodilo, da je ničkolikokrat prespal šolo ali pa se naredil bolnega.

"Sram te bodi, hrušača," jo je ošteval. "Že dolgo nisi več otrok, vedeš pa se ko kaka smrklja! Kje imaš sad, lenoba?"

"Pozabila sem," je v zadregi odgovorila hruška in pordela v listje.

Potem je lastnik poklical zdravnika za hruške, agronoma. Zdravnik je predpisal okopavanje, gnojenje in škropljenje.

Lastnik je zdravnika ubogal in ob letu ga je čakalo pravcato presenečenje. Hruška je obrodila najrazličnejše predmete. Za vsakogar nekaj. Za lastnika - je hruška obrodila klobuk. Zavojček cigaret. In knjigo z naslovom 'Kako gojimo hruške'. Za lastnikov ženo - električni likalnik. Par najlon nogavic. In ogledalo. Za malo Anico pa je hruška rodila pravo pravcato hruško. Težko petinsedemdeset minut in en deciliter.

Tako se je hruška popravila.

  

Napisal Zvonimir Balog
Prevedel Ivan Minatti

Ilustriral Marjan Manček
Odlomek iz knjige Jaz osel
Mladinska knjiga 1980